Skok iz kože (Založba Litera Maribor, 2008)

Konec leta 2005 je bilo končanih pet »knapovskih« zgodb, ki so bile pod delovnim naslovom Dolga pot nazaj poslane v pokušino Cankarjevi založbi in Študentski založbi »Beletrina«. Minilo je leto in dan, založbi nista trznili. Potem so se znašle na mizi urednikov Litere v Mariboru in teden dni po tistem je prišlo pismo Orlanda Uršiča in kmalu nato še srečanje z Robertom Titanom Felixom, ki mu ni bil všeč naslov zbirke. Tako je na njegovo pobudo PeeR parafraziral naziv knapovske iniciacije in rodila se je zbirka Skok iz kože.

Zgodbe: Govor, Osemsto šestnajst, Vade retro (Slikar), Beli oblaček, Avgust, petnajsti, Skok čez kožo in Ribe pod hruško je strokovna žirija za izbor najboljše zbirke kratke proze za leto 2009 v sestavi: dr. Alojzija Zupan Sosič (predsednica), Gregor Butala, dr. Ignacija J. Fridl, Tina Kozin in dr. Marko Stabej, prepoznala kot najboljšo. Dodelila ji je Fabulo 2009 in v obrazložitvi zapisala:

»Zbirka sedmih novel Skok iz kože avtorja Petra Rezmana pripoveduje o življenju v rudarskem mestu skozi usode brezimnih junakov, vpetih v predvidljivi, enolični okvir knapovskega sveta. Rudnik ni samo tematsko središče Rezmanovih zgodb, ampak tudi njihova posebna perspektiva ter simbol za svetle in temne sile v nas. Natančna, z mojstrskimi detajli izdelana maketa različnih likov in dogodkov prerašča v celostno podobo bivanja, ki se spretno izmakne ravni zgolj etnografskega zapisa. Rezmanova pisava pogumno nadaljuje žlahtno tradicijo slovenskega realističnega pripovedništva in obenem z vsebinsko in stilno večplastnostjo ter z odpiranjem eksistencialnih družbenih vprašanj presega uveljavljene mimetične obrazce. Čeprav avtor zareže globoko v občutljive teme, pri tem ni patetičen in sentimentalen, saj se vedno prefinjeno izmakne pastem moraliziranja. Knjiga Skok iz kože je nekaj posebnega v sodobni slovenski prozi; Peter Rezman uspešno kombinira žargon s poetičnimi figurami in ironijo s posebno razdaljo do pripovedovalca, ko literarno oživlja skoraj izginjajoče družbene svetove.«

Dolga pot nazaj do živih spominov in dolga pot nazaj v svet literaturo je bila opravljena. Začela se je stara, nova pot naprej.

Beseda te gleda (Založba Litera Maribor, 2009)

Drugi korak na »stari-novi« literarni poti PeeRa (Beri opis knjige Skok iz kože), je zbirka dramskih tekstov z naslovom Beseda te gleda, ki je v uredništvu Roberta Titana Felixa in s spremno besedo Roka Vevarja, izšla pri mariborski založbi Litera leta 2009. Knjiga obsega pretežno vsa pomembnejša dramska besedila, ki jih je PeeR napisal v obdobju 2005 – 2008 v okviru svojega udejstvovanja v umetniški skupini PreGlej.

Knjiga je razdeljena na tri dele in sicer: Kratki, Daljši in (Pre)dolga. V prvem delu so objavljene »harmsovke« Par krajnskih, 9000 sV, Vse nominacije za vse čase, Zagledališče, Čefurjev haus in 1fantek.ven. V drugem sta pristali enodejanki Preživetje in Skok iz kože, zadnji del pa obsega ready-made drama Tajni kozel (Sivec) iz Šoštanja ali Šesti, šesti, šestindevetdeset (6. 6. 96), ki je v jedru »prepis« magnetograma izredne seje OS Občine Šoštanj, na kateri se je končala »politična kariera« tajnika občine Šoštanja P. R.

Monodramo Skok iz kože je na oder Mestnega gledališča ljubljanskega, v koprodukciji Glej-a ter Integralov, decembra 2009 postavil režiser Jaka Andrej Vojevec, osrednji lik pa je izvrstno uprizoril Gaber K. Trseglav. http://www.glej.si/dogodki/predstave/122/25/skok-iz-koze .

Rok Vevar je v spremni besedi knjige med drugim zapisal: »Med dvema umetniškima ekstremoma – med naturalizmom in avantgardo – se izrišejo poglavitne konture Rezmanovega literarnega interesa, ki s svojo pisavo reagira predvsem na svoj domači retromoderni tehnološki milje, kakršen nam je znan iz dokumentarnega gradiva o industrijskih revolucijah s konca 19. in prve polovice 20. stoletja, hkrati pa jih – predvsem v svojem proznem opusu – prepoji z imaginarijem, personalno perspektivo in etosom sodobnega rudarskega okolja.«

Pristanek na kukavičje jajce (Založba Litera Maribor 2010)

Leta 2009 je PeeR sprejel izziv založbe Litera, njenega prvega moža Orlanda Uršiča ter urednika Roberta Titana Felixa in se lotil svojega prvega romana.

Pripoved je umeščena v prva leta nove države Slovenije, ki je tudi, ali pa predvsem na lokalni ravni, tekla po preživetih »samoupravljavskih mehanizmih«, iztekala pa se je v prve nastavka pohlepnega grabljenja t.i. »družbene lastnine«, kar se je po letu 2000 postopno preimenovalo v »tajkunske posle«. Seveda je, kot večino PeeRovega pisanja, tudi ta zgodba zaprta v Šaleško kotlino, kot v eksperimentalni laboratorij, v katerem je bilo možno predčasno in »transparentno« opazovati procese, ki so se po razmahu finančne krize leta 2009, razkrili na državni ravni. Zakulisje Potemkinove vasi se skozi dogodivščine glavnega lika romana, naivnega kulturnika Kodra, izriše še bolj ostro in na trenutke sarkastično. V Kodrovo naivnost lahko umestimo tudi njegov odnos do žensk, ki ga ob bežni avanturi s »profesionalko«, le-ta prevzame do te mere, da se mu vse drugo v življenju ne zdi več pomembno. Vključno z življenjem samim.

Samo strukturo »naturalistične« zgodbe, je v začetku hotel pisatelj cepiti z avtorefleksijami, kar bi lahko po tezi Roka Vevarja (Beri opis knjige Beseda te gleda) imenovali tudi avantgardistični priklopi, ki jih PeeR rad tke v svoja pisanja že od knjige Kronologija neuspehadalje. Vendar je na predlog urednika Roberta Titana Felixa, po njegovi sočni pobudi: »Zmeč ven to modernistično sranje...«, te refleksije izvezel, vendar jih ni zavrgel. (Kasneje jih je zmontiral v tekst z naslovom Romana, za katerega še ni znano, kakšna bo njegova usoda.)

Nujni deleži ozimnice (Založba Goga Novo mesto, 2010)

Ob koncu festivala Vilenca 2009, kamor je bil PeeR povabljen kot »zmagovalec« Fabule 2009, se je udeležil še zaključka Poletne literarne šole JSKD, kjer je spoznal pisateljico ter prevajalko in urednico Barico Smole, ki ga je v nekem trenutku potegnila »stran« od družbe in vprašala, če bi zanje pripravil zbirko kratke proze. Na vprašanje – kdo ste vi -, mu je odvrnila: »Založba Goga.« To je bil prvi korak h knjigi štirih novel s skupnim naslovom Nujni deleži ozimnice. Po Skoku iz kože je bil to kar precejšnji izziv, saj se je PeeR zavedal, da bo »skok« težko, če sploh mogoče, preskočiti. Tudi zato, ker si je hkrati naložil, da v tej, naslednji knjigi ne bo nobenega »knapa«, rudarjenja, podzemlja in podobnih stvari.

V štirih zgodbah: Dan, Brez obresti, Vezana vloga in Ostanki za žlahto, se pisatelj ukvarja z »dediščinami« in »dedovanji« takšnimi in drugačnimi, na robu med tukaj in onkraj življenja. V prvi zgodbi Dan se srečamo z zadrego moškega, ki se hkrati sooči s problemom nosečnosti neporočene hčerke in klateške psice, ki bo tudi kmalu povrgla mladiče.

V drugi noveli Brez obresti spremljamo odhajanje bolnika, skozi njegovo prizmo dojemanja ostajanja ter odhajanja, vse do njegovega konca.

Tretja zgodba, Vezana vloga je zgodba z roba finančne krize, ko predstavnika mlajše generacije brez zadržkov oropata prihranke upokojenega profesorja, ki jima zaupa, kot prijateljema.

Četrta zgodba Ostanki za žlahto, je poskus ujetja nekaj istih trenutkov vsakega od skupine sorodnikov, ki pričakujejo posmrtne ostanke svoje sorodnice.

Knjiga Nujni deleži ozimnice je bila nominirana med deset najboljših knjig kratkih zgodb v letu 2010, za nagrado Fabula.

V pripravi

Ljubljana – Gospa Sveta (Društvo Integrali Ljubljana, 2010)

Po večletnem, včasih bolj, drugič manj intenzivnem sodelovanju v umetniški skupini PreGlej, se je PeeRu ob boku 40. obletnice gledališča Glej, ponudila priložnost za zapis »celovečernega dramskega teksta«, s katerim bi se skupina Preglej oziroma društvo Integrali poklonili obletnici nekdaj eksperimentalnega teatra, ki je v dobršni meri nudil tudi zatočišče PreGleju.

PeteRessman se je odločil zmontirati »celovečerni« tekst, ki je izhajal iz refleksije na dve odmevnejši predstavi gledališča Glej in sicer Pogovorov v maternici Koroške Slovenke ter predstave Moskva – Petuški. »Zgodba« drame se odvije na poti po slovenskih železnicah in sicer v obratni smeri urinega kazalca iz Ljubljane na Koroško v Avstriji. V Gospo Sveto.

Pia Brezavšček je na portalu slovenskega gledališča Sigledal.org v tekstu Dramska vožnja na relaciji Ljubljana – Gospa Sveta: naproti afirmaciji margine, med drugim zapisala: »Ta zagonetni gledališki road trip je izrazito intertekstualno delo z nenehnimi večplastnimi referencami. (...) Temeljita razčlenitev vzporednic obeh besedil (pogovori in Moskva – Petuški), z Ljubljana–Gospa Sveta, bi pokazala, da se stikajo na več ravneh. Povezujejo se tako na ravni motivike (npr. problem slovenstva), dobesedno, v smislu parafraz citatov (npr. uganke Stare rdeče omare), verjetno mestoma tudi slogovno. Dialog in medbesedilnost na določenih točkah prerasteta že v prave redimejde, ki jih avtor po postopku kreativnega kolaža sestavlja v novo celoto. To na prvi pogled zamaje kredibilnost avtorjeve okupacije s temo, ki se naenkrat zazdi bolj kot ne arbitrarno izbrana. Po drugi strani pa ravno s tem, da pusti proste vstope referenc, asociacij, izgotovljenih izrezkov, domislic itd., na novo definira svojo avtorsko vlogo, ki postane zaradi manj avtoritarne naloge v sodobnem svetu celo bolj kredibilna. Taka nova krpanka zadobi ravno zato še ostrejši, celostno dobro poantiran, iskriv in odprt značaj, v katerega tudi avtor, tako kot ostali elementi, lahko prosto vstopa in izstopa, ne da bi se bal, da bo krpanka razpadla.«

V pripravi

Zahod jame (Založba Goga Novo mesto, 2012)

Z romanom Zahod jame je PeeR leta 2012 nadaljeval svoj literarni opusu z novo knjigo, ki črpa snov iz rudarsko – energetskega bazena Šaleške doline. Roman je bil izbran med pet nominiranih za nagrado kresnik za najboljši roman v letu 2012.

Jela Krečič je v Delu o knjigi med drugim zapisala: »V središču romana Zahod jame je premogovništvo. Zgodba, ki prepleta preteklost in sedanjost, je obenem portret nekega družbenega momenta, posebne kulture rudarjev in njenega počasnega izginevanja. Po drugi strani je tudi bolj intimna, skoraj eksistencialistična refleksija tega, kakšnega človeka in kakšno družbeno vez predpostavlja življenje pod zemljo.

(...)

Če je širši okvir zgodbe v Zahodu jame prav knapovstvo, knapovščina, gre v njej po drugi strani za intimno zgodbo o iskanju korenin, tovarištvu in ljubezni. Denis, sin preminulega knapa Lojza, namreč poskuša izvedeti za okoliščine očetove smrti. Tako obišče njegovega prijatelja – kamarata Ivana, da bi se približal očetu. Druženje med obema pisatelj prepleta z reminiscencami preteklosti, ki začnejo tako po obsegu kot vsebinski teži prevladovati nad dogajanjem v sedanjosti – zgodbo iščočega sina tako preglasi Ivanova usoda.

(...)

Roman je hommage knapovstvu, je svojevrsten literarni muzej, ki ohranja tradicijo v izginjanju. Ob tem romanu skoraj ne moremo spregledati dejstva, da je nek pomemben segment slovenske umetnosti, celo sodobne umetnosti, podobno povezan s knapovsko tradicijo – v oči najbolj bode zvezanost skupine Neue Slowenische Kunst s trboveljsko industrijsko, knapovsko ikonografijo. Plesna skupina En-Knap Iztoka Kovača je podobno svoj navdih, pa tudi scenografijo za svoje filme, našla v rudarski preteklosti Trbovelj.

Očitno je ena najbolj umazanih in nevarnih panog vendarle ustvarila okolje, iz katerega smo pri nas dobili nekatere ključne akterje in pomembna umetniška dela – Zahod jame Petra Rezmana prav gotovo sodi v to družbo.«

Jezero na robu mesta (Knjižnica Velenje, 2012)

Omnibus štirih in ene zgodbe pisateljev Esada Babačića (Sam na trojki), Dušana Dima (Brusli se ne boji), Ferija Lainščka (Nebo pod Velenjem) in Petra Rezmana (Na robu) ter zgodovinarja Jožeta Hudelasa (Mesto na robu jezera), z naslovom Jezero na robu mesta je zasnoval Dušan Dim. Knjiga je izšla kot eden od velenjskih, partnerskih deležev Evropske prestolnice kulture 2012.

Ana Geršak je v recenziji knjige za Buklo, bralcem sporočila: »Osrednji kulturni dogodek leta 2012 se ni zapisal le v spominsko knjigo Maribora, temveč tudi drugih večjih okoliških mest. Na pobudo Dušana Dima je tako nastalo Jezero na robu mesta, velenjski prispevek EPK, omnibus petih pripovedi, ki združuje pogled treh domačinov (poleg Dima sta tu še Peter Rezman in Jože Hudales) in dveh »prišlekov« (Feri Lainšček in Esad Babačić). Zgodbe Lainščka, Rezmana in Babačića si za izhodišče vzamejo lokalni lik rudarja in njegovo hrepenenje po preseganju rutine. Pri Lainščku je to identifikacija junaka z Mišom Kovačem, pri Rezmanu junakova želja po drugačnem življenju zunaj rova, pri Babačiću pa »véliki mali svet« Ljubljane, ki se ne razlikuje preveč od Velenja, saj ju – tudi na junakovi intimni družinski ravni – povezuje lik Dražena Petrovića. Dihotomije zunanjega in notranjega, »tujega« in »našega« se dotakne Dim v zgodbi o obisku nemškega dekleta pri velenjski družini, celoto pa sintetizira Hudalesov etnološki zapis o nastanku mesta ob jezeru ter zapis o prišlekih, ki so »(pre)oblikovali novi svet po svoji podobi«. Knjiga tako ne ostaja le hommage mestu, temveč tradicionalno dialoškost tudi vzpostavlja.«

Roman Tekoči trak
Založba Litera Maribor, urednik Orlando Uršič, 2015

Iz ocene Mateja Bogataja

V romanu spremljamo družinsko problematiko v tem istem in že popisanem premogovniškem bazenu, ki ga lahko lociramo kot Šaleško dolino. Prihaja do zamenjave družbenega reda in generacij: očetovski knapovski sledi mlajša, ki se že šola v tujini in v čisto drugačni zagati kot prejšnja. Kljub izobrazbi namreč ne more dobiti služb. Če je bil v prejšnjih romanih problem predvsem urejanje zadev po domače, pa recimo potopitev celih vasi, ki jih je zalilo, ko so se posedli opuščeni in nevzdrževani rudniški jaški, se Tekoči trak že dogaja v času, ko zaposlitev ni več pravica. Obratno, to pravico ti lahko uredijo le vplivni posamezniki in priložnosti ni prav veliko, vsaj kakovostnih ne.

Rezman pred nas postavlja ljubezensko zgodbo med potomko druge generacije priseljencev in fantom, ki s svojimi bošnjaškimi prijatelji repa v skupini »Tri Bosanci, En Slovenc«. On je En iz te skupine, pa tudi N kot neznanec, tujec med svojimi, tujec v etnično mešani reperski skupini, tujec v rojstnem mestu in tuj nekoliko tudi sam sebi.

Kot je v spremni besedi zapisala Tina Kozin, Rezmanovo pisanje deluje angažirano, čeprav se njegov pripovedovalec drži nevtralne lege in je predvsem opazovalec, kronist. K takšnemu realističnemu pristopu seveda spadajo tudi podrobni popisi. Ne le eksterierjev ali urbanistične ureditve doline, pisatelj zazna tudi premike v gospodarskem segmentu. Brezposelni fantje raje gojijo travo po okoliških pobočjih in jo prodajajo, nekdanje gospodarske dejavnosti so zamrle in vse počasi prekriva pepel iz bližnjega dimnika elektrarne, s katerim zasipavajo nekdaj plodna polja, ki so zaradi posedanja rudniških jaškov medtem postala jezera, ta pa so zalila cele vasi. Vse se spreminja v prah, vse se vrača v prežgano in jalovo snov.

Ocena v celoti je dosegljiva na:
http://www.rtvslo.si/kultura/beremo/peter-rezman-tekoci-trak/383855

Jedrnata zvočna predstavitev knjige je arhivirana na:
http://ars.rtvslo.si/2016/01/s-knjiznega-trga-69/

Nakup knjige je možen na:
http://www.zalozba-litera.org/Pages/Knjiga.aspx?BookID=345

Barbara in Krištof

Založba Goga Novo mesto, urednica Jelka Ciglenečki, 2016

Iz spremne besede Agate Tomažič

Dogajalni kraj romana Barbara in Krištof je vas Kotel. S pomembnim pridržkom oziroma posebnostjo: če ne bi pred kakšnimi sto leti, kot že v uvodnih didaskalijah zapiše avtor, tam naleteli na »črni zaklad«, bi vas mogoče še danes obstajala takšna, kakršne se nastopajoči spominjajo. No, to je seveda nekolikanj utopično, saj napredek ni zaobšel nobenega dela naše države, pa vendar se zdi, da je bil prav Kotel eden izmed krajev, v katere se je vrezala še posebej usodna rana. Zaradi izkopavanje premoga se je zemlja začela posedati, območje je zalivala voda in ko je postalo jasno, da Kotel in Kotlina kmalu ne bosta več primerno bivališče za ljudi in kraj za obdelovanje zemlje (temveč kvečjemu za ribe in vodno rastlinje), je uprava gospodarske družbe, ki jo pisatelj predstavi kot nekakšnega križanca med premogovnikom in termoelektrarno ter ji nadene ime Gwerk (direktor pa je Magisterzgverka), odločila, da je ljudi treba preseliti, hiše pa – prestaviti. Oziroma jim z veliko lahkoto – takšno, da že meji na oholost – najti nadomestne. Ali, kot piše Rezman: »Se je pa za vse našlo nadomestilo. Nadomestna polja, nadomestne njive, nadomestni sadovnjaki, nadomestne hiše, nadomestne kmetije.« In ne pozabi omeniti, bistvenega, namreč da ni šlo le za ljudi in to, kako so jih izkoreninili, temveč je imel pohlep po črnem zakladu širše, danes bi rekli okoljske razsežnosti, kajti »nenasitnemu bogu je bilo treba žrtvovati najlepše kose rodovitnih delov Kotline«.

*

Ljubiteljskega, ležernega bralca bo v romanu Barbara in Krištof od stavka do stavka vodilo veselje do branja Rezmanovega bogatega, mestoma nalašč in prav prijetno narečno obarvanega besedišča, pa tudi radovednost, kako se bo vse skupaj zaključilo. Vzdušje jenjajoče veselice, vzkipevajočega alkoholnega opoja in porajajoče se pohote je popisano z mojstrskim, izbrušenim pisateljskim peresom. Rezman tu ne navdušuje le s slogom, temveč predvsem oziroma tudi z vsebino in končnim razpletom, zaradi katerega mu bo verjetno še marsikdo žugal ... Za prvoosebnega pripovedovalca pa to ni drugega kot sklepno dejanje nečesa, čemur se reče njegova mladost, preživeta v kraju, ki ga ni več: »Nobene nostalgije ni bilo več ne za mladostjo, ne za temi kraji, ki so mi postali povsem tuji. Zgolj suhi spomini so ležali vsepovsod, ki so se upepelili v belem svetu ...« V Novo mesto (katerega poimenovanje je mogoče tudi simbolno) se, potem ko pogoltne slino (in še kaj drugega), odpelje s treznim, zrelim spoznanjem, da mu spominov nihče ne more vzeti, čeprav fizična mesta, na katere so bili vezani, ne obstajajo več.

Nakup knjige je možen na:
http://www.goga.si/sl/knjige/barbara-in-kristof/